Še danes postanem žalostna, ko mislim, kako sem bila vzgojena, kako sem bila priden in nezahteven otrok, za starše verjetno idealen, zase pa vsekakor ne, moja osebna rast se je začela razvijati šele, ko sem spoznala fanta, ki je bil uspešen, pozitiven, ni imel dlake na jeziku, njegova samopodoba je bila visoka. Imel me je neizmerno rad, zaljubljen je bil do ušes v mene.
Pomenila sem mu vse, jaz pa sem se čudila, da sem lahko enemu človeku tako pomembna, tukaj se je videla moja osebna rast, moja samopodoba, kako nizko je bila. Rasla sem v družini, kjer nisem smela ničesar in kjer moje mnenje sploh ni bilo pomembno, to me je tako zaznamovalo, da se kot odrasla oseba sploh nisem cenila, enostavno nisem vedela, kaj je osebna rast, sama nisem verjela vase in niti najmanj se nisem imela za lepo, moja samopodoba je bila zelo nizko. Ne vem, kje bi bila danes, če ne bi spoznala mojega predragega moža.
On mi je odprl oči, da sem nekaj posebnega, da sem edinstvena, da moram imeti ideje in želje, da z njimi ni nič narobe, ker so samo moje in prav je tako. Kar nekaj časa sem potrebovala, da se je moja osebna rast začela, lahko bi rekla, da je trajalo leta in leta. Danes se spoštujem, danes imam želje z katerimi ni nič narobe, ker so moje in vesela sem takšna kot sem, zadovoljna sem z svojim življenjem in imam cilje, ki so dosegljivi vse to je moja osebna rast, ki se je sicer začela veliko prepozno, a se je. Saj veste kako pravijo, nikoli ni prepozno, pa če tudi je pozno.
Danes grem pokončno, ker se imam rada, hvaležna sem možu, da mi je odprl oči, da mi je povedal, da nihče ni gospodar mojega telesa, ampak sem to samo jaz, to je tisto, kar šteje, moja osebna rast danes gre vedno višje, bolj kot je visoko bolj sem srečna.