Na Zavodu za zaposlovanje sem zasledila oglas, da Dermatološka klinika Ljubljana išče novega dermatologa. Že več časa iščem službo, saj sem specializacijo končala že lansko leto in službe nikakor ne dobim. To bi bila čudovita priložnost.
Pričela sem s pisanjem svojega spremnega spisa in pogledala, kakšne zahteve je Dermatološka klinika Ljubljana zapisala pod opombe. Videla sem, da ustrezam večini pogojev, razen tistemu, kjer zahtevajo najmanj 2 leti delovnih izkušenj. Ker si delo res želim, saj me dermatologija zelo veseli, sem se odločila, da jih kar pokličem in se predstavim. Oglasila se je gospa v kadrovski službi. Predstavila sem se in povedala, da sem zasledila njihov oglas za delo, da izpolnjujem vse pogoje in kako je, če nimam še delovne dobe. Gospa ni bila preveč vesela, kot sem razbrala iz njenega tona glasu, Dermatološka klinika Ljubljana je očitno prejela že veliko klicev potencialnih kandidatov z istim vprašanjem, zato mi je skoraj malo osorno odgovorila, da naj napišem prošnjo in da me bodo poklicali na razgovor.
Nisem bila preveč zadovoljna in skoraj sem bila jezna, da sem sploh poklicala. Upam, da si gospa na Dermatološka klinika Ljubljana, s katero sem govorila, ni zapomnila mojega imena in da nisem zaradi tega dobila minus točke. Pogumno sem napisala svoj CV, priložila vsa potrebna potrdila, dokazila o izobrazbi, specializaciji, vse pohvale in dosežke, ki je jih uspelo meni zbrati čez leta študija in prakse, ter prošnjo poslala priporočeno po pošti.
Dolgo sem čakala, če bo kakšen odgovor, a ga žal ni bilo. Ko sem že pozabila, pa me v nabiralniku čaka pismo, na katerem piše Dermatološka klinika Ljubljana, naslovljeno na moje ime. Raztrgala sem pismo in hitela brati, kaj piše. Bilo je samo vabilo na razgovor, a to je razlog, da se lahko veselim, saj se jim bom lahko bolje predstavila in mogoče prišla v ožji izbor.